SANDRA ANAIS
&
DANCE
ECOLOGY
For the best experience of this site, please use Mozilla
DANCERS
ARE
ATHLETES
OF
GOD!
NOVINARKA: Kaja Kokot Žanič, januar 2016
Nevidna sila, kakor žareča ognjena krogla, iz trebuha švigne v stopala in se ob hrbtenici vzpenja navzgor. Sočasno vzvalovita še roki in telo se počasi odvrti v prostor. Giblje se brez že naučenih korakov in njihovih zaporedij, brez prav in narobe. Vsega pregretega, naelektrenega in brez občutka za čas te od tal kar malo dvigne! Takrat začutiš, da se dogaja nekaj prvinskega. Ples v najbolj iskreni obliki. Kot čista predaja. Spozaba. Ekstaza! … Težko je to dogajanje ubesediti. Ampak saj zato, da bi se zgodil, ples na srečo sploh ne potrebuje besed.
Me je pa vseeno zamikal pogovor o tem, kje najti drugačne telesne prakse? Kakšna je plesna vadba, ki ne poteka med štirimi stenami in pred ogledalom, kjer učenec na lovu za izmuzljivo popolnostjo le posnema učitelja? Tako namreč poteka večina plesnih vaj, kot jih poznamo na Zahodu. Kaj pa, če mi koreografija tistega učitelja sploh ne paše, me ne pleše? Kam takrat, ko me namesto k ponovitvi že naučenega vleče v prostost? Ker plesno svobodo živita, lahko o prehajanju iz dvorane v naravo in od ambicije k neznanemu veliko povesta plesalca in raziskovalca plesa Sandra Anais in Goran Bogdanovski.
Kaja: Ob koncu februarja pripravljata novo plesno avanturo, Fičo Dance Journey 2016.
Goran: Doslej smo Fičo Dance Journey največkrat organizirali v Sloveniji in na Hrvaškem. Zdaj pa po svetu iščeva nove lokacije.
Lani ste na primer odpotovali na Tenerife.
Sandra: Ja, tam smo sodelovali v okviru projekta No Borders. Zdaj pa smo si spet zaželeli toplih krajev.
Goran: Tako presekaš zimo. Če pozorno opazuješ svoje telo, ugotoviš, da ga zima precej zapre, zakrči.
In upočasni, ker je ravno zima obdobje mirovanja in nabiranja moči.
Goran: Prav je tako. Če si pa vmes zaželiš več toplote, se premakneš. Po vrnitvi s Tenerifa je lanska zima čisto drugače stekla. Zato sva ponovno iskala lokacijo v tropskem pasu. Tudi bivanje ob vulkanu je bila zelo močna izkušnja. Pa sva rekla: aha, poglej …
Sandra: … tudi na Baliju sta dva aktivna vulkana!
Goran: V Evropi, nasploh na Zahodu smo ta stik z naravo sicer kar malo izgubili, na Baliju pa so z njenimi cikli zelo povezani. Njihova tradicija je nekakšna mešanica budizma, animizma in hinduizma. Ljudje skakljajo naokrog v sarongu in japonkah. Ko je čas za daritvene rituale, pa se preoblečejo v slavnostne oprave. Vse njihove hiše z vrtovi, ribniki in templji so obrnjene proti sveti gori Agung. Ko postavljajo domove, imajo v mislih troje. Kakšen je odnos med človekom in svetom, kakšen je odnos med dvema sočlovekoma, zanima pa jih tudi odnos med človekom in duhovi.
Sandra: Oziroma odnos do boga.
Zgornji, srednji, spodnji svet … Troedinost?
Sandra: Ali trojstvo.
Goran: Prav zdaj, decembra, sem prvič šel na Bali. Večina lokalnih prebivalcev je nasmejanih. Mogoče tudi zato, ker se čas tam kar malo ustavi oziroma se zdi, da teče počasneje. Oni pojma nimajo, kaj naj bi pomenila beseda ‘deadline’. Ker delujejo drugače. Že zato, ker tam vsaj enkrat na dan dežuje, srečanja in opravke pogosto prestavljajo. Nihče se ne bo sredi naliva usedel na motor, takrat pač počakajo. Sicer pa so na Baliju na prvem mestu družina in prijatelji.
Sandra: Pridnost, delavnost in družbeni uspeh, kot ga pojmujemo na Zahodu, ni toliko pomemben, čeprav se zdaj zaradi velikega števila turistov in expatov tudi to že počasi spreminja.
Goran: Zanje je uspeh to, da soustvarjaš. Da se povežeš in družiš s prijatelji.
Krasno in edino smiselno. Kako se boste povezali sopotniki na Baliju?
Goran: Delali bomo s telesom, umom in duhom. Spoznavali tamkajšnje tradicionalne plese, hrano, kulturo, polja, mesta in vasi, plaže, gore in templje … To bo naš prvi pozdrav Baliju. Dolgoročno bi seveda radi spletli tesnejše vezi. Da ne bi prihajali in odhajali kot tujci, ampak bi z domačini, umetniki začeli sodelovati. Na duhovnem in praktičnem, materialnem nivoju. In bi potem lahko še mi njih povabili sem, v Evropo. No, bomo videli, če nam bo namenjeno. To so zdaj šele prvi koraki.
Sandra: Ko smo na lanskem poletnem Fičo popotovanju v Sloveniji gostili Brazilce, so bili vsi navdušeni nad našimi gozdovi. »Uau, med drevesi se lahko prosto sprehajaš in če hočeš, celo zaspiš! Kako mehki in prijazni so vaši gozdovi!«
Goran: Ker imajo oni pravo džunglo.
Sandra: Polno zveri. Sprehajalci pa so skoraj vsi oboroženi.
Goran: In ves čas na preži.
Sandra: Včasih pomislim, da Slovenci najbrž sploh še nismo dobro ozavestili, kako zelo nas narava tukaj podpira, kakšen mir in zen sta tukaj. Da nam je gozd ves čas na voljo, da skoraj nikjer ni treba za ničemer oprezati. Da smo povsod varni. No, sicer pa bo praksa na Baliju mešanica vsega. Sodobnega plesa, improvizacije, balijskih plesov in plesa dervišev. Sploh to zadnje bo nekakšna hoja po robu, saj je Bali edini hindujski otok v sicer muslimanski Indoneziji. No, prijatelj Ziya Azazi, ki bo tam vodil delavnico Dervish in progress, sicer v ples sploh ne vnaša religioznih pogledov …
Goran: … ampak človeka povabi na potovanje vase.
Sandra: Na Fičo popotovanje tudi ne odhajajo le udeleženci Fičo treningov. Zdi se mi, da se zanj zanimajo predvsem pustolovci, ki ne iščejo samo prakse, ampak jih privlačita popotniško sobivanje in večdimenzionalni odklop. Ne vem pa, kako bo na Baliju, ker gre za čisto novo zgodbo – če hočeš ali ne, je v njej tudi malo turizma. In zato še ne veva, koga vse bo pritegnila.
Goran: Zaenkrat so se prijavili iz Francije …
Sandra: … pa iz Romunije …
Goran: … Turčije, Kuvajta in Indonezije.
Sandra: Bali sva izbrala, ker naju je pritegnil njihov odnos do umetnosti. Tam se vsi lokalni prebivalci, tudi kmetovalci, v prostem času ukvarjajo z umetnostjo. Umetnost je torej močno vpeta v vsakodnevno življenje in v družbi zaseda zelo visok položaj, razvijajo prav vse zvrsti ustvarjanja. Zazdelo se nama je, da se lahko naše Fičo popotovanje poveže z njihovo kulturo in da nas takšno okolje lahko inspirira za še več kreacije.
Goran: Nekoč so moški delali na riževih poljih, ženske v kuhinji, in ko je bilo delo opravljeno, so imeli čas za umetnost. Zato tam ukvarjanje z umetnostjo ni nič posebnega, je njihova tradicija, način življenja. Nekdo se je našel v slikarstvu …
Sandra: … spet drugi v glasbi, petju, teatru ali plesu, nekateri ustvarjajo iz lesa ali kamna.
Goran: Znotraj tradicije razvijajo vsak svojo ekspresijo. Vsaka skupnost na Baliju ima tudi svoj band, ki se mu reče gamelan in v katerem igra tudi do 50 ljudi! Mesto v gamelanu dobiš kot mlad moški in v njem nato igraš vse življenje.
Sandra: Tam ljudje tudi plešejo že od malih nog in njihovi pedagogi imajo drugačen pristop. Učitelj se ne postavi pred plesalca, da bi mu pokazal, kako naj koraka, ampak stoji za njim, ga objame ali dvigne njegove roke in mu tako nakaže gib. Pleše torej skupaj s plesalcem, zato ga ta ne le vidi, ampak tudi začuti. Med njima ni razdalje in ni samo posnemanja! Prenos znanja prav tako ne temelji le na besedni komunikaciji, temveč učitelj ves čas ustvarja neko posebno atmosfero, včasih zgolj z lastno prisotnostjo.
Res je, da v zahodnih kulturah učenje plesa vedno poteka tako, da učenec posnema učitelja. Tu pa imitacijo nadomesti pravo občutenje dotika in glasbe. Pritegnilo me je tudi to, da njihov teater sploh ne temelji le na besedah. Pomembno je poetično vzdušje, v katerega prosto zaplavaš in vse dogajanje je vpeto v nekakšno sveto ceremonijo, v katero popeljejo tudi gledalce.
Goran: Zelo so izrazni.
Sandra: Predstave nimajo klasične dramaturgije in teater ni toliko psihološko orientiran kot pri nas ... Je pa res, da se tudi to že spreminja. Vpliv Zahoda in mobilna pretočnost otoka sta poskrbela, da so mlade generacije zelo odprte in dovzetne za zunanje vplive, zato nastajajo zanimivi prepleti sodobnega in tradicionalnega.
Goran: Igrajo like iz narave, tudi duhove. Mitološki Barong na primer pooseblja (leva ali) tigra, kralja vseh dobrih duhov, ki brani ljudi, njihove domove in gozdove, pred demoni. Ko si nekdo nadene obredno masko tigra, ga ta tigrov duh obsede in plesalec postopoma pade v trans.
Sandra: Z njim vred pa tudi publika postane del potovanja, tolikšno moč ima.
Goran: Seveda so domačini kmalu spoznali, da so njihove uprizoritve prava atrakcija, ki jim bodo turisti vsak večer ploskali, ampak ti turistični obiski nimajo zveze s pravim teatrom, ki je teže dostopen in se v njem dogaja vse. Izvedel sem, da bo pet dni po koncu Fičo popotovanja eden od tamkajšnjih ritualov trajal celo noč. Za turiste bo zaprt, mi pa bomo lahko odšli tja.
Kaja: Do odhoda na Bali in tudi pozneje, po vrnitvi, pa v Ljubljani še naprej potekajo Fičo treningi?
Goran: Ja, redno jih izvajamo od leta 2006, novo sezono smo začeli jeseni, 12. januarja pa odpremo drugi cikel te sezone, ki se ukvarja predvsem s kontaktno improvizacijo. Fičo trening pomeni odprto tedensko plesno prakso za vse odrasle ljudi, ki jih zanima delo na sebi.
Kaja: Kaj vama je v večji izziv ... Učiti čuječnosti in improvizacije nekoga, ki ni nikoli organizirano plesal na tečajih, delavnicah, ali ozavestiti izkušenega, morda profesionalnega plesalca – če se to sploh da primerjati?
Sandra: Meni je vse to zelo podobno, oboje je enako zahteven izziv.
Goran: Odvisno, kaj počnemo.
Sandra: Jaz doživljam Gorana kot nekakšnega 'facilitatorja'. Na Fičo treningih skoraj ničesar ne demonstrira. Gibanje, skupinsko dinamiko vodi v energetskem smislu. Vmes daje različne imaginacijske naloge oziroma ponuja orodja, ki so vsem razumljiva in s katerimi si udeleženci pomagajo pri improvizaciji in nebesedni komunikaciji s partnerjem ali skupino.
Goran: V vsakem trenutku vemo, kaj delamo. Nikoli pa ne vemo, kako. Soustvarimo vsak trenutek posebej. Trening je dolg dve uri in pol. Uro in petnajst minut traja ogrevanje – športno in plesno: z elementi borilnih veščin, tai chija, qi gonga in joge, razteznih vaj in vaj za moč. Vsako odraslo telo se ob tem lahko počuti udobno. Jaz napotke dajem sproti, vsak um in vsako telo pa jih nato prevajata v svoj register. Česar ne razumeš, izpustiš. In že med ogrevanjem dobiš veliko informacij. Sledi kratek premor, potem pa na vsakem treningu posebej postavim novo orodje za improvizacijo in udeleženci se preizkušajo v konkretnih 'solo-duet-group' nalogah skozi lastno kreacijo plesa. Na koncu vadbe so ljudje zelo sproščeni v tem, kar počnejo. Ker vedo, kako se prepustiti. Pri tem te podpre cela skupina, hkrati pa jo podpreš ti sam.
Kaja: Kako pa si se ti, nekoč še kot član baletnega ansambla, lotil raziskovanja drugih plesnih svetov, na primer kontaktne improvizacije? Iz gole radovednosti, potrebe po spremembi?
Goran: Res sem več kot deset let plesal v SNG Opera in balet Ljubljana, vzporedno pa sem bil vpet še v vsaj pet drugih projektov letno kot plesalec v fizičnem gledališču, sodobnem plesu in tako naprej. Ker sem bil kot baletnik redno zaposlen, torej socialno preskrbljen, sem se z lahkoto igral in sodeloval pri tistih projektih, ki so me zanimali. Ko pa sem se kreacije pozneje lotil še kot koreograf, sem potreboval eksperimentalno polje: prostor, ki ga znotraj institucije nisem dobil. Skočil sem ‘v prazno’ in na začetku je bilo vse skupaj čisto raziskovanje. Hvala bogu, imel sem srečo, da sem to sploh lahko počel in da to počnem še danes. Zdaj grem, kamor čutim, mislim, vidim, da me vleče, in preizkušam. Ne glede na to, ali bo uspelo ali ne. To je moja življenjska šola. Iz prakse se učim, ko vidim, kaj v plesu, umetnosti deluje in kaj ne.
Kako se na primer odzivajo dvajsetletniki in kako petdesetletniki. Kako deluje telo človeka, ki ni nikoli hodil v plesno šolo, in kako delujejo telesa različnih profesionalcev. Kaj deluje v evropskem, kaj v ameriškem prostoru, kaj deluje v drugih kulturah. Ampak temelji so povsod isti, iz tega se največ naučim in to me nekako izpolnjuje. Včasih srečam zanimive ljudi, s katerimi potem še kaj ustvarimo. Včasih smo v skupini, včasih sva le midva s Sandro, včasih sem sam ... In še vedno sem tudi baletnik. Če me baletna hiša povabi k sodelovanju, lahko kjerkoli na svetu postavim odlično baletno predstavo. Ali pa sodobno plesno predstavo.
Kaja: Koliko truda pa je treba vložiti v odmišljanje baletne tehnike? Da navkljub dolgoletni vadbi uideš naučenim gibom in zaplešeš izven oziroma brez ustaljene forme?
Sandra: Podobno kot smo vsi naučeni delovanja v družbi, določeni kulturi, delček forme v tebi za vedno ostane in v tem ni nič slabega. Ravno zdaj berem študijo avtorja Sama Gilla Dancing, Culture, Religion, v kateri avtor ugotavlja, kako je način gibanja pogojen s kulturo, v kateri živimo. Znan je recimo primer indijske ženske, ki je več kot 30 let živela v ZDA. Ko se je vrnila v Indijo, je nihče ni prepoznal kot Indijke, pa čeprav ima indijske korenine, saj je imela v svoji gestikulaciji in gibu popolnoma ameriški način delovanja ...
Delovanje postane spominjanje, ker se naše gibanje, naše življenje zapisuje v živčevje, mišice ...
Goran: (Pri plesu) Gre za spomin, ki se zapiše v vse celice telesa. Skozi proces odmišljanja sem šel med letoma 2000 in 2008, ko sem naučene gibe načrtno metal iz spomina. Vsak dan. Zato se mi danes, ko grem na oder, ne pozna, katerih tehnik sem se v življenju naučil. Ker pa vsa ta znanja prebivajo v meni, jih lahko v kateremkoli trenutku vklopim. S tehnikami se potem lahko igraš, včasih jih na novo spajam. Ali pa so gibi popolnoma pretočni. Ampak celo takrat … Nekdo, ki me pozna, ugotovi: aha, te vidim! Ker pač vedno skoči ven že naloženi software. Če kot plesalec delaš na globini in širini, znaš v sebi poiskati prave gumbe, da te mehanizme vklopiš ali izklopiš. Da nisi suženj enega samega programa, ampak lahko izbiraš. Ali pa rečeš: zdaj pa ničesar od tega ne rabim. In se čisto prepustiš toku.
Sandra: Želja, da bi na novo inštaliral cel sistem, seveda obstaja, ko želiš svoje telo transformirati. Ampak to je po dolgih letih treninga težko.
Goran: Razen, ko zares občutiš svoj tok in se mu predajaš. Ko plešeš, moraš umakniti plesalca in šele takrat se ples zares zgodi! Kar pravzaprav velja za vsak ustvarjalni proces. Ko umakneš kreatorja, kreacija zaživi. Ti kot umetnik se lahko le odpreš, da steče skozi tebe. Mi sami torej ne kreiramo, temveč smo le instrument v tem kreativnem procesu, ki teče v nas in skozi nas.
Kaja: Tudi ti si šla skozi podoben proces. Začela si ... v Kazini?
Sandra: Pravzaprav sem začela pri Jani Kovač Valdes, z izraznim plesom. Potem sem se navdušila nad show danceom, predvsem zaradi muzikalov kot so Grease, Dirty Dancing in drugi. V Kazini sem vrsto let plesala jazz balet in step. Potem pa sem se določenih naučenih gibov želela znebiti in se dopolniti še v drugih tehnikah, v drugačni formi artikulirati svoj gib. Zato sem v skupini mlajših plesalcev trenirala moderni balet pri Kristini De Ventus – pod okriljem Slovenskega plesnega projekta II, kjer so poleg Kristine vodili in učili še Fred Lasserre, Kjara Starič Wurst in Siniša Bukinac. To je trajalo štiri, pet let. Bilo mi je zelo težko, ker moje telo v anatomskem smislu nekako ni 'pariralo' tehniki horton, ta sicer izvira iz afriške plesne tradicije in oni imajo majhna, močna in mišičasta telesa, ki premorejo veliko eksplozivnosti. Jaz pa sem bila visoka, zmeraj prešibka, prepočasna ... Potem sem začela z raziskovanjem sodobnega plesa in začutila svobodo, predvsem zaradi možnosti igranja, eksperimentiranja, prepletanja različnih pristopov in metod, tudi iz drugih umetniških zvrsti. In ker si o plesu lahko razmišljal na drugačen način, način, ki ni bil obseden samo s popolno in virtuozno izvedbo, in ker sem skozi somatske metode in mehkejše pristope začela v plesu bolj uživati, sem začutila večjo pretočnost. Kar me je zmotilo in še danes opažam na sodobni plesni sceni oziroma pri ljudeh, ki se označujejo za plesalce sodobnega plesa, pa je ta … Pretirano kritičen, pretirano intelektualen pristop. Saj je fino, če si kritičen, moraš imeti svoj filter, da ne posrkaš kar vsega, kar se okoli tebe dogaja. Navsezadnje sem bila doma tako vzgojena, pa tudi skozi šolanje, predvsem študij. Ampak velikokrat vidim, da so ljudje ob tem zagrenjeni. Kako pa ohraniti igrivost, radoživost, veselje, vzhičenost, kako ostati ta spontani otrok in obenem žival? To me navdihuje! Spiritualno zame ne pomeni iskanja višjih resnic ali boga. V tem smislu mi je še najbliže animizem, povezanost z živalskim svetom in naravo ... Kako živeti in se učiti od narave – spontano. In ostati prvinski.
Sandra: Prav to prvinskost v institucionalnem kontekstu, tudi v odnosih med ljudmi, zelo pogrešam. Mi manjka na način, da potem sploh ne dosežem, kot pravi Goran, tistega kreativnega, pretočnega telesa. Ampak čutim neko blokado. Seveda se proti temu ne želim boriti. Samo sprostiti se tam pač ne morem. Zato zdaj raziskujem, preučujem in se približujem tistim stvarem, ki me odpirajo.
Kaja: In v katerih se počutiš zares živo.
Sandra: Ja. Ko stvari preprosto stečejo.
Kaja: Opažam, da se tista kritika, ki si jo prej omenila, prehitro navleče cinizma.
Sandra: Ja, točno to! Saj cela alter scena operira s cinizmom. To je tako rekoč obvezna drža – lahko bi rekli uniforma in vstopnica na sodobno-umetniški trg (smeh). Če nisi tak in če pristopaš drugače ... Si nekakšen outsider.
Goran: ‘Slovenski’ software deluje na treh ravneh. Pi***nje, šimfanje, jamranje. Če tega ne počneš, si že 'čudak'.
Sandra: In na Baliju, pravzaprav hindujci nasploh takšnega odnosa do sveta ne poznajo. Gojijo prijaznost, sočutje, odprtost in dobrovoljnost, ker samo tako lahko deliš veselje in neguješ otroka v sebi. To je pa itak bistvo vsega! Tako v tem trenutku čutim, da se lahko tega učim od drugih kultur.
