Posušeno listje

Prasketanje kot organski koščki stekla. Pokukati v notranjost drevesa. Postati šopek, bivati z njim. Popraskam se z vejico tako, da se niti en suh list ne odlomi in ne odleti. Zdrobila sem list v rokah in nenadome je postala moja najljubša jutranja krema za obraz, ki sem jo raztrosila kot pepel umrlega. Barve umiranja, so barve jeseni, ki se prelivajo od rumene, do žareče rdeče, v opečnato zeleno. Dvignila sem vazo kot otroka in jo zazibala v nežen spanec večnosti. Jutri me ne bo in vem, da bom to obžalovala. Tudi pogled od daleč, mi lahko prislika živost. Kje je zemlja? Kako se trohnenje hrani? In kdaj smo nazadnje prižigali novoletne lučke?